UPRS sodba in sklep I U 2294/2011

Jedro

Iz "Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A." z dne 24. 6. 1994 izhaja, da je bila agrarna skupnost A. ponovno vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje agrarne skupnosti na odvzetem premoženju nesporno skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja. To pa po presoji sodišča pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti nista bila identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti ob njihovem odvzemu. S popravkom prvotnega Sporazuma pa se ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Zato člani sedanje agrarne skupnosti niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic.

Izrek

I. Zadevi I U 2294/2011 in I U 32/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 2294/2011.

II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo v prvi točki izreka poimensko navedenih članov Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju A.) za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti A., in sicer v 1. točki izreka navedenih parcel k.o. B., C. in D.; v 2. točki izreka pa je odločil, da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Kamniku po pravnomočnosti te odločbe pri nepremičninah, v 2. točki izreka navedenih parcel, vse k.o. B., izvede izbris vpisa lastninske pravice za A. in za v 3. točki izreka poimensko navedene člane. V obrazložitvi navaja, da so člani ponovno vzpostavljene A. v zakonsko dovoljenem roku pri upravnem organu vložili zahtevo za vrnitev premoženja v last in posest oziroma odškodnino, ker vračila v naravi ni. O zahtevi za vrnitev premoženjskih pravic članov bivše agrarne skupnosti A. je prvostopni organ že odločil, in sicer z odločbo z dne 31. 5. 2010, vendar je bila ta v zvezi s pritožbo upravičene stranke odpravljena z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 29. 11. 2010. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da v odločbi prve stopnje ni pojasnjeno, ali je v konkretnem primeru zavrnjena zahteva za vračilo premoženjskih pravic po stanju nepremičnin v času podržavljenja ali v času vračanja. V ponovljenem postopku je prvostopni organ sledil razlogom drugostopnega organa in z izpodbijano odločbo odločil o nepremičninah, ki so predmet zahteve za vračanje, po stanju nepremičnin v času vračanja, njihovo kvadraturo in kulturo. Dalje citira 1. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) ter navaja, da je ponovna vzpostavitev ter organiziranje agrarnih skupnosti urejena v 2. poglavju ZPVAS, vračanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti, organiziranih po ZPVAS, pa v 3. poglavju. Pri tem poudarja, da gre za dva samostojna in ločena upravna postopka, je pa ponovno organizirana agrarna skupnost po ZPVAS pogoj za vrnitev premoženjskih pravic njenim članom. Iz določb navedenega zakona izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni, ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti (8. člen ZPVAS). V postopkih po tem zakonu se torej članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. V obravnavanem primeru je bila agrarna skupnost A., kot je razvidno iz upravnih spisov, ustanovljena 24. 6. 1993 s podpisom in overitvijo Sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ustanovnih članov pri Okrajnem sodišču v Kamniku pod opr. št. N 35/94 in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe Upravne enote Kamnik z dne 15. 5. 1995. Ponovno vzpostavljena in organizirana je bila kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje A. na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja. To pa po prepričanju prvostopnega organa pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene A. niso bile identične s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje A. ob njihovem odvzemu. Navedeno „pomanjkljivost“ so člani A. „popravili“ s Popravkom sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. z dne 8. 6. 2006, s tem, da ta popravek sporazuma velja od dne sklenitve sporazuma z dne 24. 6. 1994 dalje. S tem popravkom je bilo besedilo prvotnega sporazuma, ki je bil podlaga za vpis v register agrarnih skupnosti, spremenjeno tako, da se je vzpostavila A. kot skupno lastniška skupnost članov agrarne skupnosti. Vendar pa člani s takšnim popravkom v sporazumu ne morejo spreminjati lastninskih razmerij navedene agrarne skupnosti, saj ne gre za popravek sporazuma, ampak za vsebinsko spremembo prvotnega sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Z navedenim popravkom se ne more za nazaj popraviti vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Prvostopni organ tako zaključuje, da člani sedanje A. po ZPVAS niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic (o tem sodba VS RS X Ips 413/2008). Zaradi tega je bilo potrebno zavrniti zahtevo za vrnitev nepremičnin, ki so navedene v prvi točki izreka te odločbe.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 21. 11. 2011 pritožbama članov A. delno ugodil in prvostopno izpodbijano odločbo odpravil v 1. točki izreka v delu, kjer navaja, da se zavrne zahteva za vrnitev parc. št. 836/8, 873/1, 853/12, 853/11, 853/10, 854, 855, 868/6, 873/139, 873/140, vse k.o. B. (1. točka izreka), v preostalem je pritožbi zavrnil (2. točka izreka), s 3. točko izreka je izrekel prvostopno izpodbijano odločbo za nično v 2. in 3. točki izreka. V obrazložitvi navaja, da izpodbijana odločba temelji na določbah prvega odstavka 1. člena ZPVAS, ki ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so jim bile odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnostih in drugih predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. Poudarja, da je bil prvostopni upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje VS RS v sodbi X Ips 413/2008 glede uporabe materialnega prava in ugotavlja, da je temu pravnemu mnenju sledil. V navedeni reviziji je bilo namreč predmet presoje vprašanje, ali so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. aktivno legitimirani za vložitev zahteve in ali gre za identične premoženjske pravice, kot so jih imeli člani nekdanje A. Dalje citira 8. člen ZPVAS in navaja, da ni sporno, da je bilo premoženje, podržavljeno bivši agrarni skupnosti, skupna last bivših članov agrarne skupnosti. V postopku vračanja premoženja in premoženjskih pravic pa je bilo ugotovljeno, da je bila s Sporazumom o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 vzpostavljena agrarna skupnost članov kot solastniška skupnost. Po stališču v navedeni sodbi VS RS bi morali člani A., če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo – sporazum o spremembi prvotnega sporazuma, ki pa bi lahko veljal le od dneva sklenitve. Ob sklenitvi Sporazuma o spremembi prvotnega sporazuma dne 8. 6. 2006 pa je rok za vlaganje zahtev za vrnitev premoženja in pravic bivših agrarnih skupnosti, ki ga določa 9. člen ZPVAS, že potekel. Glede na navedeno člani sedanje A. po določbah ZPVAS v času vložitve zahteve niso izpolnjevali pogoja aktivne legitimacije za vrnitev teh pravic. Citira tudi 5. člen ZPVAS in poudarja, da na podlagi 6. člena ZPVAS sprejeti Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (Uradni list RS, št. 16/94) določa, da morajo pravila vsebovati tudi navedbo vrste premoženjskih pravic, ki pripadajo članom agrarne skupnosti ter obliko lastninske pravice (skupna lastnina, solastnina). Če gre za skupno lastnino, morajo pravila vsebovati tudi kriterije za določitev deležev članov agrarne skupnosti. Dne 29. 3. 1994 je bil sprejet Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A., ki pa razen navedbe „upravljanje in uživanje skupnega premoženja“ v naslovu, v določbah statuta ne ureja oblike lastninske pravice, je izrecno ne določa kot skupno lastnino, niti ne določa kriterijev za določitev deležev članov agrarne skupnosti. Na podlagi navedenih določb statuta ni mogoče zaključiti, da gre za identične pravice članov nekdanje in novo vzpostavljene A. Tako zaključuje, da člani sedanje A. po določbah ZPVAS o vračanju premoženjskih pravic niso aktivno legitimirani za vrnitev teh pravic. Poudarja pa tudi, da v postopku vračanja premoženjskih pravic članom agrarne skupnosti ni mogoče uveljavljati pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na postopek registracije agrarne skupnosti, saj gre pri ponovni vzpostavitvi in organiziranju agrarne skupnosti ter pri vračanju premoženjskih pravic članom agrarne skupnosti, organiziranih po ZPVAS, za dva samostojna in ločena upravna postopka, pri čemer je ponovno organizirana agrarna skupnost po ZPVAS pogoj za vrnitev premoženjskih pravic njenim članom. Tako pritožbeni organ ocenjuje, da je odločitev prvostopnega organa, da se zavrne zahteva za vrnitev podržavljenih nepremičnin članom bivše agrarne skupnosti A., pravilna. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je prvostopni upravni organ ob zavrnitvi zahteve zavrnil tudi vračilo neobstoječe parc. št. 836/8 k.o. B. ter da je o vračanju ostalih parcel, navedenih v 1. točki izreka drugostopne odločbe, že odločil, in sicer, z odločbami UE Kamnik z dne 3. 11. 2008, 20. 11. 2008 in 8. 6. 2009, zato z izpodbijano odločbo o teh parcelah ni mogel ponovno odločati. V zvezi z odločitvijo v 3. točki izreka pa navaja, da je z 2. in 3. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe prvostopni organ posegel v sodno pristojnost, saj upravni organ nima pristojnosti odrejati vpisov oziroma izbrisov iz zemljiške knjige, zato je na podlagi 1. točke 267. člena ZUP/86 v tem delu izpodbijano odločbo izrekel za nično. Odgovarja pa tudi na pritožbene navedbe, da je upravni organ v drugi zadevi glede zahteve druge agrarne skupnosti, v kateri naj bi šlo za povsem identični pravni in dejanski položaj, odločil drugače. V zvezi s tem poudarja, da se v konkretnem upravnem postopku odloča o konkretni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenih fizičnih oseb, ne glede ne druge podobne primere.

Prvi tožniki v tožbi navajajo, da Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 sicer res v prvi vrstici določa, da nekdanji člani ponovno vzpostavljajo A. kot solastniško agrarno skupnost članov, vendar je iz vsebine, ki je v nadaljevanju Sporazuma, kakor tudi iz Statuta razvidno, da ne gre za solastniško agrarno skupnost. V nadaljevanju teksta Sporazuma je namreč natančno zapisano, da se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je to razvidno iz Registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I v Ljubljani z dne 5. 4. 1934 ter Statuta A. Na koncu teksta Sporazuma pa je tudi nesporno zapisano, da se podrobnosti glede pravic in dolžnosti članov opredeli v Statutu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. Poudarjajo, da so ta Sporazum člani sprejeli zgolj in samo zato, da so ravnali skladno z določbo 5. člena ZPVAS in ustanovili ter ponovno vzpostavili agrarno skupnost, kar je bil pogoj za vložitev zahtevka v postopku denacionalizacije, ne pa zato, da bi v njem določali vrste premoženjskih pravic, ki jim pripadajo. O vrstah premoženjskih pravic morajo imeti zapisana določila pravila agrarne skupnosti. Izpostavljajo tudi, da so sprejeli tudi pravila (Statut agrarne skupnosti) ter da je že v naslovu Statuta jasno zapisano, da gre za Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. Glede na nesporna dejstva, ki so opisana ter razvidna iz obeh listin, je jasno, da so člani agrarne skupnosti v letu 1994 ustanovili A. kot skupno lastniško agrarno skupnost. Tako ni resnična ugotovitev VS RS v 11. točki obrazložitve sodbe X Ips 413/2008, da je bila A. ponovno organizirana in vpisana v Register agrarnih skupnosti kot solastniška agrarna skupnost. Iz podatkov o subjektu „agrarna skupnost A.“ v AJPESU ni nikjer zaslediti podatka o tem, ali gre za skupno lastniško ali solastniško agrarno skupnost. V rubriki pravno-organizacijska oblika je navedeno le, da gre za agrarno skupnost. Iz navedenih razlogov so člani A. le popravili Sporazum oziroma napako, ki je bila posledica spodrsljaja pri pisanju oziroma pisne pomote, kot je v identičnih primerih zavzelo stališče tudi Upravno sodišče RS. S tem popravkom se ni v ničemer spremenila dotedanja vsebina. Izpostavljajo tudi, da je v 5. členu ZPVAS zapisano, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, ko upravičenci sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti. Ta člen izrecno določa, da se v pisnih pravilih vpišejo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ne pa v sporazumu o ponovni vzpostavitvi. Menijo, da je za ugotavljanje, ali gre pri ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti za skupnost z istovrstnimi pravicami, kot so bile zapisane v pravilih, ki so veljala v času nacionalizacije, merodajen oziroma pravno veljaven le Statut A., ki že v naslovu določa, da gre za Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. Sklicujejo se tudi na 2. člen Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti, in sicer na 12. točko prvega odstavka 2. člena ter na drugi odstavek 2. člena ter poudarjajo, da v pravilih (Statutu) iz leta 1994 ni bilo potrebno določiti, za kakšne premoženjske pravice članov agrarne skupnosti gre, ker bi bilo to potrebno storiti šele po pridobitvi pravnomočne odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic. Citirajo tudi 3. člen ZPVAS in menijo, da ta določba še dodatno potrjuje njihovo stališče, da se oblika premoženjskih pravic določi samo v Pravilih in ne v Sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Dalje navajajo, da je Sporazum akt, ki ne ureja vrste premoženja oziroma pravic, temveč je to konstitutiven akt, s katerim se ustanovi agrarna skupnost kot pogoj, da njeni člani vložijo zahtevek za denacionalizacijo premoženja. Poudarjajo, da v 6. členu ZPVAS ni določeno, kakšno premoženje naj bi imela agrarna skupnost, npr. skupno ali solastniško. Glede na določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS menijo, da je pomembno samo eno dejstvo in to je, da je agrarna skupnost ustanovljena in registrirana, pri tem pa je irelevantno, kakšne so zapisane premoženjske pravice v sporazumu. Ob upoštevanju določbe 12. člena ZPVAS pa se vrsta premoženjskih pravic vpiše šele na podlagi pravnomočne odločbe. Po vsem povedanem so prvi tožniki prepričani, da sta upravna organa obeh stopenj na neobstoj aktivne legitimacije sklepala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja sta nepravilno uporabila tudi materialni predpis. Ker pa se v zvezi s tem prvi tožniki tudi niso mogli izjasniti na obravnavi, so bistveno kršena tudi določila postopka. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, prvo in drugostopno odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

Drugi tožniki v tožbi navajajo, da so bile pravice na premoženju agrarne skupnosti A. pred podržavljenjem dokončno določene – urejene z nalogom Apelacijskega sodišča v Ljubljani z dne 16. 7. 1937, in sicer v zemljiški knjigi kot skupna lastnina agrarne skupnosti A., brez navedb deležev članov. Nato so po uveljavitvi ZPVAS na ustanovnem zboru 24. 6. 1994 najprej sklenili Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. ter na osnovi nekdanjega Statuta A. z dne 12. 6. 1930 sprejeli Statut – Pravila ter članski imenik. S tem so zadostili zakonskim pogojem, da je takratna enota Temeljnega sodišča v Ljubljani v Kamniku v postopku N 35/94 dne 4. 5. 1995 po sodniku overila Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ter Statut – Pravila agrarne skupnosti in članski imenik. Iz overitvenega zapisnika je razvidno, da so Sporazum, Statut – Pravila in članski imenik usklajeni z zakonom in da izpolnjujejo pogoje iz 4. člena ZPVAS. Kolikor bi sodišče ugotovilo, da ti akti niso usklajeni z Ustavo RS in zakonom, menijo, da bi moralo zavrniti overitev vseh predloženih aktov. To pomeni, da je bila s pravnomočno odločbo UE Kamnik z dne 15. 5. 1995 agrarna skupnost A. vpisana v register agrarnih skupnosti ter da je v skladu z določbo 6. člena ZPVAS, glede na zakonsko fikcijo, šteti, da je z vpisom ponovno organizirana. Sklicujejo se na določbe 2. in 3. člena Pravilnika ter na drugi odstavek 4. člena in na 18. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter poudarjajo, da so bili deleži določeni z odlokom Dn 1615/37 kot deležne pravice na celotnem premoženju agrarne skupnosti. Izpostavljajo tudi, da so spremenili skupnostno lastninski temelj v sporazumu v solastninskega na sugestijo sodišča iz razlogov nadaljnje zemljiško knjižne ureditve denacionalizacijske stvari na podlagi določb drugega odstavka 11. člena ZPVAS in Pravilnika. Dalje tudi navajajo, da VS RS sploh ni ugotavljalo, kakšne pravice so imeli nekdanji člani ter kako so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ob upoštevanju nekdanjih pravic, s Sporazumom in Statutom uredili pravice članov ponovno vzpostavljene skupnosti, kaj je sploh predmet vračanja, zato menijo, da je utemeljena njihova trditev o arbitrarnosti odločitve VS RS v zadevi X Ips 413/2008, na katero se sklicuje drugostopni upravni organ. Prepričani so namreč, da je bilo o vprašanju legitimacije strank v skladu z ZPVAS že odločeno po določbi 4. člena tega zakonom v overitvenem postopku. Izpostavljajo tudi, da na stvari obstaja le ena sama lastninska pravica. Pravna razmerja solastnine in skupne lastnine ne pomenijo soobstoja več lastninskih pravic na stvari kot predmetu vračanja, kot nepravilno pojmuje sodišče, temveč le pravni položaj, ko več oseb skupaj na poseben način izvršuje eno samo lastninsko pravico, posebej ker solastnina oziroma skupna lastnina sploh ne pomenita samostojne pravice stvarnega prava. Pri vseh denacionalizacijskih postopkih je namreč predmet vračanja le lastninska pravica na stvareh, ne pa skupna lastnina oziroma solastnina, enako tudi po ZPVAS. VS RS ob izdaji sodb sploh ni ugotavljalo skladnosti obsega premoženjskih pravic tako pred podržavljanjem kot tudi ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, posebej ker je mogoče skladnost obsega premoženjskih pravic, ki se vračajo, ugotoviti le s primerjavo vsebine notranjih razmerij med člani agrarne skupnosti, česar pa drugostopni organ sploh ni ugotavljal, čeprav je bil v skladu z načelom materialne resnice dolžan to ugotoviti. Poudarjajo tudi, da sprememba oblike lastninske pravice članov za vpis v register sploh ni konstitutivnega značaja, kot nepravilno štejejo drugostopni upravni organ in VS RS. Agrarna skupnost namreč ni registrirana kot solastniška ali skupno lastniška, saj pri registraciji oblika lastninske pravice ni relevantna. To pomeni, da tudi naknadna sprememba glede oblike premoženja članov agrarne skupnosti ne predstavlja konstitutivnega značaja za vpis v register. Zato sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi v celotnem obsegu odpravi oziroma ju spremeni tako, da vrne strankam, kot članom ponovno vzpostavljene A., sporne parcele, podrejeno, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo v zadevi I U 2294/2011 prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom RS, ki jo zastopa DPRS, se v obeh odgovorih na tožbi sklicuje na sodbo VS RS X Ips 413/2008 z dne 14. 3. 2010 in navaja, da se po ZPVAS vzpostavi ponovno le prvotna in ne preoblikovana agrarna skupnost. Premoženjske pravice se vračajo članom ponovno organizirane agrarne skupnosti na njihovo zahtevo, vendar meni, da pomanjkanja legitimacije ob vložitvi zahteve ni mogoče sanirati s kasnejšo predložitvijo dokazil o tem, da se je naknadno (to je po vložitvi zahteve) agrarna skupnost organizirala po ZPVAS. Citira 1. in 12. člen ZPVAS, ki določata, da se vrača tista pravica, ki je bila agrarnim skupnostim odvzeta: ali solastnina, ali skupna lastnina, ali pravica do paše, ali nabiranja stelje. Člani A. po 11. členu ZPVAS lahko preoblikujejo skupno lastnino v solastnino, vendar mora biti skupna lastnina najprej vzpostavljena, da se lahko preoblikuje. Sklicuje se tudi na stališče VS RS v sodbah I Up 1058/2002 z dne 13. 7. 2005, I Up 1059/2002 z dne 19. 10. 2005 in X Ips 215/2010 z dne 21. 9. 2011. Glede na takšno stališče VS RS je prepričana, da upravni organ ni mogel odločiti drugače, kot da je zahtevek A. zavrnil kot neutemeljen. Tako sodišču predlaga, da tožbi zavrne, tožnikom pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Stranka z interesom Občina Kamnik v odgovoru na tožbo navaja, da je konstitutivni akt agrarne skupnosti, kot izhaja iz 5. člena ZPVAS, sporazum o njeni ponovni vzpostavitvi. Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 pa je jasno, nedvomno in natančno določil vzpostavitev A. kot solastniško agrarno skupnost. Že 1. člen ZPVAS jasno pove, da je ta zakon predvidel vračanje tako skupno lastniškega kot solastniškega koncepta agrarnih skupnosti. Tožniki so torej točno vedeli, kaj ustanavljajo in vzpostavljajo, zato meni, da s tožbenimi navedbami ne morejo uspeti. Po določbi 5. člena ZPVAS je agrarna skupnost vzpostavljena, ko se sklene sporazum o ponovni vzpostavitvi, ki je dejansko in pravno konstitutivni akt, ter pravila, po katerih mora agrarna skupnost ravnati, le-ta pa so po prepričanju stranke z interesom derivativen akt, ki ureja pravice članov agrarne skupnosti. Že iz same nomotehnike Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. je jasno razvidno, da so člani oziroma upravičenci, kot to predvideva zakon, vzpostavili A. kot solastniško agrarno skupnost, pri čemer iz drugega odstavka Sporazuma izhaja, da so vsa določila glede drugih pravic in dolžnosti članov podrobneje opredeljena v statutu. Pravno pomembno dejanje v konkretni zadevi je torej akt o ponovni vzpostavitvi A. V tem aktu se namreč določa, skladno z določbo 1. člena ZPVAS, status agrarne skupnosti, ali je to solastniška ali skupno lastniška. V nadaljevanju odgovora na tožbo se sklicuje tudi na sodbo VS RS. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi zavrne, tožnikom pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na tožbi ni odgovoril.

Prvi tožniki v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2012 odgovarjajo na navedbe strank z interesom v odgovoru na tožbo ter izpostavljajo stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1129/2010 z dne 27. 9. 2011. Ker gre tudi v obravnavani zadevi za povsem identično pravno vprašanje, prvi tožniki menijo, da bi moralo sodišče tudi v tej zadevi odločiti enako in tožbi ugoditi. V zvezi z očitki glede (ne)obstoja aktivne legitimacije so prvi tožniki naročili pravno mnenje pri Inštitutu za javno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, iz katerega izhaja stališče, da je podana procesna legitimacija agrarne skupnosti A. za vrnitev premoženja. V pravnem mnenju je navedeno, da je po ZPVAS vprašanje ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti procesni pogoj, medtem ko je iskanje odgovora na vprašanje, ali njeni člani zahtevajo enak obseg premoženjskih pravic, kot so ga imeli, vsebinsko vprašanje (vprašanje utemeljenosti zahtevka). Iz pravnega mnenja izhaja, da se določitev notranjih razmerij v nekdanji agrarni skupnosti ni oblikovala po veljavnih stvarnopravnih pravilih. Notranja razmerja v nekdanjih agrarnih skupnostih je bilo potrebno urediti z dispozitivnim pravnim aktom in, za razliko od zakonsko določenega načina upravljanja današnje skupne lastnine, iz statuta nekdanje in ponovne vzpostavljene agrarne skupnosti A. izhaja, da pri upravljanju nepremičnega premoženja ne gre za soglasno odločanje, ki je značilno za skupno lastninsko razmerje po veljavnem pravu, temveč se v zadevah upravljanja s skupnim premoženjem odločajo člani A. preko organov – nekdaj občnega zbora (sedaj skupščine), ki ima v statutu opredeljen tudi kvorum in zahtevano večino za sprejem odločitve. Glede na navedeno zgolj formalna označba agrarne skupnosti za solastninsko ne daje pravilne slike o obsegu premoženjskih pravic. Skladnost obsega premoženjskih pravic je mogoče ugotoviti le s primerjavo vsebine notranjih razmerij, kar pa v dosedanjih postopkih ni bilo storjeno. Upoštevajoč dejstvo, da notranjih razmerij med člani agrarnih skupnosti ni mogoče primerjati s pravnim razmerjem solastnine oziroma skupne lastnine v pomenu, kot ga določa veljavna zakonodaja, je po mnenju prvih tožnikov bistven element presoje, ali obstaja identičnost obsega premoženjskih pravic po drugem odstavku 8. člena ZPVAS, vsebinska primerjava pravnih aktov, ki urejajo notranja razmerja med člani skupnosti v času odvzema premoženja, s tistimi, ki so bili sprejeti ob ponovni vzpostavitvi A. Če izvedemo takšno primerjavo, lahko po prepričanju prvih tožnikov ugotovimo, da razmerja med člani nove skupnosti niso enaka solastninski skupnosti. S tem, ko takšna vsebinska primerjava v dosedanjih postopkih ni bila opravljena, je bila po mnenju prvih tožnikov kršena pravica do pridobivanja lastnine, ki predstavlja bistven vsebinski del ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Tudi ob stališču, da je del namena ZPVAS oblikovanje notranjega razmerja, kakršno je veljalo v času podržavljenja, so prepričani, da njihov zahtevek ne bi smel biti zavrnjen. Sicer pa je po prepričanju prvih tožnikov vprašljivo že stališče, da je za doseganje namena zakona res bistvenega pomena tudi vzpostavitev določene oblike notranjega razmerja med člani ponovno ustanovljene agrarne skupnosti. Z vidika splošne klasifikacije stvarnopravnih položajev je pojavna oblika pravice namreč samo lastninska pravica, kot to v veljavni ureditvi jasno izhaja iz 2. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pravna razmerja solastnine in skupne lastnine zato ne pomenijo soobstoja več lastninskih pravic, ampak pomenijo pravni položaj, ko več oseb skupaj na poseben način izvršuje eno samo lastninsko pravico. Solastnina oziroma skupna lastnina zato ne pomenita samostojne pravice stvarnega prava, ampak samo način izvrševanja lastninske pravice.

Prvi tožniki v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2012 poudarjajo, da tudi če je oblika lastninske pravice navedena v sporazumu, ali v statutu, ali pri registraciji agrarne skupnosti, takšna navedba nima konstitutivnega značaja, saj 66. člen ZDen in 12. člen Pravilnika določata, da šele organ prve stopnje po končanem ugotovitvenem postopku oziroma po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe odloči o obliki in obsegu premoženja.

Prvi tožniki v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2012 še navajajo, da se je v Sloveniji deležna pravica vračala kot solastninska pravica vse do sodbe Upravnega sodišča U 405/99 z dne 14. 4. 2002, ki ugotavlja, da upravni organ ni ravnal pravilno, ko je vrnil premoženje z znanimi solastninskimi deleži. Dalje navajajo, da so člani A. Upravni enoti Kamnik 9. 5. 1995 poslali predlog za vpis A. v register agrarnih skupnosti, pri čemer vpisa solastninske pravice v predlogu za vpis v register niso predlagali. Zaradi napačne odločitve državnega organa pa stranke ne smejo nositi negativnih posledic.

K I. točki izreka:

Sodišče je obe tožbi združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se obe nanašata na isti predmet.

K II. točki izreka:

Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožniki aktivno legitimirani za vrnitev premoženja po ZPVAS. Ni pa spora o tem, da je bila agrarna skupnost A. ustanovljena 24. 6. 1994 s podpisom in overitvijo „Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A.“ pri Okrajnem sodišču v Kamniku in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe UE Kamnik z dne 15. 5. 1995. Prav tako ni sporno, da je bil dne 8. 6. 2006 sprejet Popravek sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti A. z navedbo, da ta popravek velja od dne sklenitve Sporazuma z dne 24. 6. 1994 dalje.

Sodišče ugotavlja, da je o identičnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer s sodbami X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, X Ips 215/2010 z dne 21. 9. 2011 in X Ips 281/2010 z dne 21. 9. 2011, ki so se vse prav tako nanašale na ponovno vzpostavitev obravnavane agrarne skupnosti A. Zato je Upravno sodišče odstopilo od svojega stališča, zavzetega v sodbi I U 1129/2010 z dne 27. 9. 2011.

ZPVAS ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945 (prvi odstavek 1. člena ZPVAS). Ponovna vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti je urejeno v II. poglavju tega zakona (2. do 7. člen), vračanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, pa v III. poglavju (8. do 12. člen). Gre za dva samostojna in ločena upravna postopka, pri čemer je ponovno organizirana agrarna skupnost po ZPVAS pogoj za vrnitev premoženjskih pravic njenim članom. Ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na postopek registracije agrarne skupnosti A., zato sodišče v tem postopku, ki se nanaša le na vprašanje vračanja premoženjskih pravic članom te agrarne skupnosti, ni moglo upoštevati.

Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPVAS se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona. Član agrarne skupnosti pa lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Iz citiranih določb torej izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah ugotavlja, da iz „Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A.“ z dne 24. 6. 1994 izhaja, da je bila agrarna skupnost A. ponovno vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. na odvzetem premoženju nesporno skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja To pa po presoji Vrhovnega sodišča v omenjenih sodbah pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. nista bila identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. ob njihovem odvzemu. S popravkom tega sporazuma z dne 8. 6. 2006 je bilo besedilo prvotnega Sporazuma z dne 24. 6. 1994, ki je bil, kot že navedeno, podlaga za vpis v register agrarnih skupnosti, spremenjeno tako, da se je vzpostavila agrarna skupnost A. kot skupno lastniška skupnost njenih članov. Kot je presodilo Vrhovno sodišče, se s popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic, kot sta v skladu z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča pravilno odločila upravna organa obeh stopenj.

Iz prvega in tretjega odstavka 1. člena ZPVAS izhaja, da se po tem zakonu vračajo le tiste premoženjske pravice članov agrarne skupnosti, ki so jim bile odvzete, in sicer upoštevaje, ali je šlo za solastniška ali skupno lastniška razmerja med člani nekdanje agrarne skupnosti. Določitev lastniških razmerij med člani je ključna za presojo identitete ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti s prejšnjo. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in pravila morajo zato vsebovati tudi ureditev lastniških razmerij med člani. Iz navedenega izhaja, da je sprememba iz solastninske v skupno lastninsko agrarno skupnost vsebinska sprememba, ki je ni možno odpraviti zgolj s „popravkom“ navedenega Sporazuma, ki naj bi saniral stanje za nazaj. Člani agrarne skupnosti A. bi morali po stališču Vrhovnega sodišča, če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo, sporazum o spremembi prvotnega Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A., ki pa bi veljal od dneva njegove sklenitve.

Glede na to, da je v Sporazumu, s katerim je bila A. ponovno ustanovljena, izrecno navedeno, da se ta vzpostavlja kot solastniška agrarna skupnost članov, niso utemeljene tožbene navedbe članov, da je ta navedba v Sporazumu pomotna in da je skupno lastniško razmerje razvidno že iz pravil (statuta). Kot je navedlo Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah, iz omemb skupnega premoženja v zadnji alineji 5. člena ter v 36. in 37. členu Pravil namreč ne izhaja, da gre za skupno lastniško razmerje med člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Po določbi 12. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika morajo pravila agrarne skupnosti v primeru, če gre za skupno lastnino, vsebovati tudi kriterije za določitev deležev članov agrarne skupnosti. Takšnih kriterijev pa Pravila agrarne skupnosti A., kot so bila sprejeta ob njeni ustanovitvi, ne vsebujejo, česar tožniki tudi ne zatrjujejo.

Odločitev o aktivni legitimaciji vlagateljev zahtevka (tožnikov) pomeni meritorno odločitev o utemeljenosti zahtevka glede na določene vlagatelje, zato niso utemeljene tožbene trditve, da je bilo o tem vprašanju že odločeno z overitvijo aktov o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti pri takrat za to pristojnem sodišču.

Ker glede na navedeno v obravnavani zadevi ne gre za identične pravice članov nekdanje agrarne skupnosti, člani sedanje agrarne skupnosti po določbah ZPVAS o vračanju premoženjskih pravic niso aktivno legitimirani za vrnitev teh pravic. Glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča je moralo sodišče tudi ostale ugovore tožnikov zavrniti, saj za odločitev niso relevantni.

Po vsem povedanem je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita, očitanih kršitev pa tudi ni našlo.

K III. točki izreka:

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2278/2011
• UPRS sodba I U 940/2015
• UPRS sodba I U 570/2014